“Pesnik sem in pesnikov nihče ne strelja.”
                                             Federico García Lorca

Pesnik in dramatik, slikar, pianist in skladatelj Federico García Lorca je bil ubit 19. avgusta 1936, star 38 let. Pretepli in ustrelili so ga Francovi falangisti, skupaj še z nekaj »izginulimi« političnimi nasprotniki, ter ga vrgli v neoznačen grob. Fašistični morilci so poskušali njegovo smrt prikazati kot posledico homoseksualnosti. Pravi motivi za smrt še danes niso povsem znani. Razlogi za brutalni umor Lorce ob začetku španske državljanske vojne so tudi njegov liberalizem, upor proti tradicionalnim vrednotam, simpatiziranje s komunističnimi idejami, pripadnost Republiki ter kritika monarhizma, katolicizma in fašizma. Istospolna usmerjenost je bila gotovo tudi eden izmed motivov njegovih mučiteljev in ubijalcev. Delo velikega umetnika je bilo označeno za prevratno, rušilno in revolucionarno.

V svojem kratkem življenju je napisal romane, kratke zgodbe, poezijo, drame, prav tako pa je za sabo pustil slike, risbe in celo glasbene partiture. S svojim pisanjem je vplival na Pabla Nerudo in Salvadorja Dalíja.

Eden najbolj vplivnih in popularnih španskih umetnikov dvajsetega stoletja Federico García Lorca (1898, Fuente Vaqueros – 1936, Granada) je zgodnje otroštvo preživljal v patriarhalnem podeželskem okolju, ki mu ritem določajo letni časi. To je bilo najsrečnejše obdobje njegovega življenja in intenzivnega doživljanja narave, kar se je v njegovih zrelih letih skristaliziralo v nekakšen mit. Iz tega okolja so mnoge prvine njegove poetike: živali, insekti, kmetje, otroci, topoli, reka, nebo z luno in soncem.

Študiral je književnost in na očetovo željo še pravo v Granadi. Leta 1919 je odšel v Madrid. Nastanil se je v znanem študentskem domu Residencia de Estudiantes, ki je bilo tedaj pomembno kulturno središče Španije. Zaradi poznanstev v Umetniškem društvu Granade je imel tudi v Madridu dober ugled. Na filozofski šoli madridske Univerze se je spoprijateljil z Luisom Buñuelom in Salvadorjem Dalíjem. Začel se je ukvarjati z gledališčem in napisal svojo prvo igro v verzih El malefico de la mariposa (Metuljkin urok, 1919), ki prikazuje nemogočo ljubezen med ščurkom in metuljem. Ker igra zaradi insektov kot igralcev ni bila sprejeta, je bil Lorca tako prizadet, da igre ni hotel priznati za svoj dramski prvenec. V Madridu je doživel svojih devet najbolj ustvarjalnih let.

Proti koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja je Lorca zapadel v depresijo, ker družina in prijatelji niso odobravali njegove homoseksualnosti. V tem času je doživel izjemen uspeh tako pri kritikih kot pri bralcih s pesniško zbirko Ciganske balade (Romancero Gitano, 1928), kar ga je pahnilo v še globljo depresijo, saj se je znašel razpet med javno podobo slavnega in uspešnega umetnika ter zasebno podobo nerazumljenega in nesprejetega posameznika.

Med Lorco, Buñuelom in Dalíjem je prišlo do razdora, ki je dosegel vrhunec, ko sta nadrealista Buñuel in Dalí leta 1929 skupaj ustvarila kratki film, mojstrovino nadrealizma, Andaluzijski pes (Le chien andalou), ki je sestavljen iz niza sanjskih prizorov. Študentje so kolege, ki so prihajali z juga, imenovali „andaluzijski psi“. Pri karakterizaciji glavnega junaka, impotentnega homoseksualca, sta imela Buñuel in Dalí v mislih gotovo Lorco. Ta je film razumel kot zloben napad nanj. Film in Dalíjevo srečanje z bodočo ženo Galo sta končala Lorcovo in Dalíjevo boleče razmerje. Po navedbah Enciklopedije Britannica naj bi bila Lorca in Dalí od leta 1925 do 1928 v strastnem razmerju, zaradi česar si je Lorca priznal, če že ne popolnoma sprejel, svojo istospolno usmerjenost. Istočasno se je začelo krhati tudi Lorcovo strastno razmerje s kiparjem Emiliom Aldrénom.

Da bi se umaknil iz andaluzijskega umetniškega vrveža in razmislil o prihodnosti svoje literarne poti, je odpotoval v Združene države Amerike. V New Yorku je študiral na kolumbijski univerzi Columbia University School of General Studies. Predavanj v glavnem ni obiskoval, ampak se je družil s Španci v Španskem klubu. Njegova osebna kriza pa se je še poglabljala. V Združenih državah je napisal dve zelo napredni igri El público (Občinstvo, 1930) in Así que pasen cinco años (Ko mine pet let, 1931). El público ni bila objavljena do poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v celoti pa ni bila objavljena nikoli.

Leta 1930 se je ob padcu diktatorstva Prima de Rivere in ponovni vzpostavitvi španske Republike vrnil v Španijo. Leta 1931 mu je bil dodeljen naziv direktorja univerzitetne študentske gledališke skupine Teatro Universitario la Barraca (Baraka). Skupino je ustanovilo Ministrstvo za šolstvo Druge Republike. Njihova naloga je bila potovati po najbolj odročnih podeželjskih predelih Španije z namenom predstaviti publiki radikalne moderne interpretacije klasičnega španskega gledališča. Lorca je v tem gledališču tudi igral. Med turnejo z gledališčem La Barraca je napisal svoje tri najbolj znane igre, ‘podeželjsko’ oz. poetično trilogijo: Bodas de sangre (Krvava svatba, 1932; krstna uprizoritev 1933), Yerma (krstna uprizoritev 1934) in La casa de Bernarda Alba (Hiša Bernarde Alba, 1936; krstna uprizoritev 1945). Vse tri tragedije temeljijo na konfliktu med močjo usode in človeškimi strastmi, v njih pa se prepletata dramsko dogajanje in poetična, lirična izpoved. S tilogijo tragedij o „španski zemlji“ je dosegel svoj gledališki vrhunec in doživel izjemen uspeh tako v Španiji kot v Latinski Ameriki.

Svoje teorije o umetniškem ustvarjanju in nastopanju je Lorca povzel na znanem predavanju z naslovom Igra in teorija Duene. To predavanje je imel prvič v Buenos Airesu in Havani leta 1933. V predavanju je utemeljil, da velika umetnost temelji na živem zavedanju smrti, povezavi z narodno zemljo in priznavanju omejitev razuma. La Barraca je prva zaigrala Lorcove igre 'podeželske trilogije'. S prihodom nove vlade leta 1934 so bili dohodki La Barrace razpolovljeni in njen zadnji nastop je bil aprila 1936.

“Gledališče je poezija, ki vstane iz knjige in postane človeška. In ko se to zgodi, govori in kriči, se joče in obupuje. Za gledališče morajo biti osebe, ki se pojavijo na odru, odete v poetično ogrinjalo, hkrati pa se jim vidijo kosti, kri. Biti morajo tako človeške, tako grozljivo tragične in s takšno močjo povezane z življenjem in sedanjostjo, da pokažejo svoje izdaje, da je čutiti njihovo bolečino in da privre na ustnice ves pogum njihovih besed, polnih ljubezni ali gnusa.”
(F. García Lorca, Predavanje o gledališču, 1936)

Lorca je bil znan po svojih liberalnih pogledih. Pripadal je krogu umetnikov, ki so v španski poeziji uveljavili moderne tokove in jo spet dvignili v svetovni vrh. Lorca je v svoji poeziji mojstrsko združil moderne literarne tokove – od simbolizma, modernizma in predvsem nadrealizma – s tradicijo španskih klasikov in z ljudsko, zlasti cigansko poezijo in velja za enega najpomembnejših avtorjev sodobne evropske poezije. Pomemben je tudi njegov dramski opus, vrh katerega predstavljajo njegove tragedije poetične trilogije.

Generala Francisco Franco in Yoldi Orgaz sta 18. julija 1936 vzpostavila vojaško kontrolo v mestu Las Palmas na Kanarskih otokih. Ta dogodek je pomenil začetek krvave državljanske vojne, ki je trajala vse do leta 1939. Lorca je tedaj živel v Madridu in je postajal vedno bolj preplašen in zaskrbljen zaradi naraščajočega nasilja in nemirov, ki so preplavljali glavno mesto. Zato se je nekaj dni pred dogodkom v Las Palmasu odločil, da se bo vrnil k svoji družini v Granado.

Lorca se je 16. julija 1936 vrnil v Granado, naslednji dan je izbruhnila državljanska vojna, 20. julija 1936 pa je mesto padlo v roke upornikov, ki jih je vodil general Miguel Campis. Lorca se je zatekel v hišo bratov Rosales, kjer so ga 16. avgusta 1936 odkrili in aretirali falangisti ter ga zverinsko umorili v noči med 19. in 20. avgustom 1936.

Španska državljanska vojna je v literaturi znana predvsem po poeziji W. H. Audna, po vojnih spominih Georgea Orwella V čast Kataloniji, še najbolj pa verjetno po romanu Ernesta Hemingwaya Komu zvoni. V slikarstvu so jo obeležili Pablo Picasso, Juan Miró, Salvador Dalí, veteran španske državljanske vojne Emanuel Hochberg in mnogi drugi.

Španska državljanska vojna je vzbudila burne reakcije in čustva mnogih nešpanskih sodobnikov, za marsikoga med njimi pa je njen pomen daleč presegal Španijo. Tisoče tujcev z vseh koncev sveta je bilo tako zaskrbljenih in šokiranih ob dohodkih v Španiji, da so se šli borit v vojno, iz katere se mnogi niso vrnili. Za večino prostovoljcev je vojna pomenila križarski pohod zoper največje zlo tistega časa: fašizem, ki so ga predstavljali nacionalistični uporniki generala Franca in njihovi italijanski in nemški zavezniki. Pomagati mladi španski Republiki v njenem spopadu proti fašističnim silam je bil način upora proti političnemu sistemu, ki je grozil, da bo pahnil v pogubo celotno Evropo. Vsi tujci pa niso simpatizirali z idejami Republike, ampak je bil to za nekatere, tako kot za nacionaliste, boj na strani krščanstva zoper brezbožni »boljševizem«, ki so ga utelešali levičarski zavezniki Republike in njeni sovjetski podporniki.

Začetek državljanske vojne leta 1936 je pomenil konec španske demokracije, ki se je rodila leta 1931 z razglasitvijo Druge republike.

Španska državljanska vojna je bila uvertura k drugi svetovni vojni. Vanjo so bili vpleteni Mussolini, Hitler in Stalin, kljub temu pa je bila vojna predvsem spopad med Španci samimi. Oba španska tabora sta bila približno enako močna, vsak je imel na svoji strani polovico španske vojske. Okoli uporniških generalov so se zgrnile vse desničarske sile – policija, mladi fašisti in konzervativci ter monarhisti in katoliki. Vladni tabor pa so sestavljali liberalci, katalonski in baskovski narodnjaki, socialisti, komunisti, anarhisti in trockisti. Levo usmerjenim so priskočili na pomoč še komunistični prostovoljci, mednarodne brigade (med 1936 in 1938 je več kot 35.000 ljudi 53 narodnosti zapustilo svoje domove in se pridružilo republikanskim silam) in številni sovjetski somišljeniki. Vsaka izmed republikanskih skupin je imela svoje interese in med njimi ni manjkalo nesoglasij in ostrih sporov. Tudi desničarski tabor ni bil popolnoma enoten, vendar kljub vsemu složnejši, to pa je pripomoglo k njegovi zmagi leta 1939.

Glede na izenačenost sil bi se vojna morala končati s kompromisom. To bi se lahko zgodilo, če noben španski tabor ne bi dobival pomoči iz tujine oz. bi oba dobivala enako tuje pomoči. Franco in njegovi nacionalisti so dobili več pomoči. Hitler je po svojem triumfu v Münchnu poslal Francu dovolj orožja, da je končno lahko zmagal.
 
Prelivanje krvi je bilo najhujše izven bojnih črt in verjetno je eden najmočnejših spominov na špansko državljansko vojno porušeno mesto Belchite, za katero so se republikanci neustrašno borili in ga dokončno izgubili pozimi 1938. Politična strast nasprotnikov, podžgana s španskim temperamentom, si je na obeh straneh dala duška v vsem mogočem nasilju. Španska državljanska vojna je vojna plemenitih idealistov, velikih junakov, hkrati pa je to vojna nesmiselnega, slepega pobijanja domnevnih nasprotnikov, požiganja cerkva in rušenja mest.

Vojna v Španiji med leti 1936 in 1939 se je končala z zmago generala Franca, ki je nato do leta 1975 s trdo roko vladal Španiji, in je zahtevala okoli devetdeset tisoč življenj njegovih levo usmerjenih nasprotnikov. Španija se je med Francovo vladavino in po njegovi smrti ovila v molk – kot bi se ne bilo nikoli nič zgodilo. V duhu oporoke, kakršno je Španiji po državljanski vojni zapustila Lorcova Bernarda Alba, sta v tem smislu orala ledino predvsem Buero Valejo in Alfonso Sastre (na primer z Nagobčnikom), skupaj z mnogimi drugimi dramatiki in besedili, ki jim ni bilo dano ugledati odrskih luči frankistične Španije, veliko besedil je bilo prepovedanih, nemalo avtorjev je namesto z odra govorilo zidovom zaporniških celic.

Vojna je bila v zavesti Špancev še do pred kratkim tabu, saj se s preiskavo zločinov ni ukvarjal noben državni organ. Premike obeta trenutna levo usmerjena vlada Joséja Luiza Zapatera, ki želi označiti vsa grobišča žrtev vojne in kaznovati krivce za pokole.

Viri:
- Hugh Thomas, Španija proti Španiji, Cankarjeva založba, Ljubljana 1969
- Martin Blinkhorn, Demokracija in državljanska vojna v Španiji (1931–1939), Mala edicija ZPS, Ljubljana 1995
- Federico García Lorca, Federico García Lorca, zbirka Mojstri lirike, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998
- Federico García Lorca, Zbrana dramska dela, zbirka, KMŠ dramatika; št. 1, ZAMIK, Ljubljana 2007
- sl.wikipedia.org/wiki/Federico_García_Lorca