Zdaj se je Franci Križaj vrnil, prišel je nazaj, simbolično in za zmeraj, kot bronasti stražar, v teater, v katerem je preživel skoraj ves svoj ustvarjalni vek, režiser in dragi prijatelj, s katerim smo se dolga desetletja družili na tej in na drugi strani odrske rampe. In danes lahko rečemo, da so bila to lepa, da so bila to tudi njegova najbolj produktivna leta. Čeprav Francija Križaja ni več in čeprav je čas – zmeraj tako kot zmeraj in zmeraj bolj – neusmiljen, iz spomina nikdar ne bo mogoče izbrisati njegovega deleža v gledališču, ki ga je občutljivo in zavzeto ustvarjal vse svoje življenje …
Ta spomin je dolg, njegovi začetki sežejo precej pred Križajevo celjsko dobo. Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Bilo je v pozni pomladi 1965, ko je Franci končeval študij, za diplomsko predstavo so mu profesorji na Akademiji določili Cocteaujev Peklenski stroj, modernistično varianto starodavnega mita o kralju Ojdipu. Bil je precej starejši in seveda pametnejši od sošolcev v letniku, imel je odsluženo vojaščino, gledališko ime si je ustvaril že pred tem, z režijami na nekdanjem Odru 57, s Smoletovo Antigono in dvema dramama Primoža Kozaka, Afero in Dialogi (to dramo, prvo, ki je bila pri nas napisana »na rob stalinističnim procesom«, je režiral skupaj s Tarasom Kermaunerjem), nič manj s celovečernim, radikalno »političnim« in zato bolj ali manj zamolčanim filmom Zarota). Vse te režije so jasno pričale o kritičnem odnosu do oblasti in za to je bilo treba takrat nemalo civilnega poguma … Jasno, da nas je mlajše Franci s svojo avtoriteto, prepričljivo analitiko in odrsko fantazijo in enako z dobrodušno ironijo, hitro osvojil: poslušali smo ga pozorno in se zaupljivo prepuščali njegovi, rekel bi, integrativni sugestivnosti.
Prav ta povezovalni dar, brez katerega v teatru nič ni, ta občutek za drugega v zapletenem, pogosto napornem gledališkem ustroju, nuja tovarištva in sodelovanja – ravno tako pa njegov nemir, njegove zanimive, kritične, še nepreizkušene odrske ideje, občutek za živ repertoar, iskanje teatra, ki govori o važnih stvareh, ki osvaja, preseneča in – če treba – tudi jezi svojo publiko, vse to je bilo tisto, s čimer je Franci Križaj že kmalu po končani Akademiji, pred več kot štiridesetimi leti (skupaj z Majdo, izkušeno specialistko za odrsko slovenščino) prišel v Celje, prav v to Slovensko ljudsko gledališče, kamor se v bronasti podobi zdaj vrača …
Postal je z upravnikom Slavkom Belakom in dramaturgom Janezom Žmavcem član skupinskega umetniškega vodstva in stalni režiser v hiši. Njegovo delo in življenje – nedaleč tam na Kajuhovi – je bilo poslej štirideset let domala neločljivo zvezano s tem gledališčem. Ni naključje, da je v Celju debitiral z režijo Sartrove drame Umazane roke, zagotovo je bilo na sledi istega moralno-kritičnega duha, ki ga je odkrival že na ljubljanskem Odru 57; prav tako kot tudi ponovno srečanje z dobrim starim znancem Dominikom Smoletom, v Celju je krstil njegovo moralistično noviteto Cvetje zla.
Sledila je v naslednjih desetletjih dolga vrsta predstav, »stacionarni« režiser jih je režiral bodisi po lastni afiniteti, bodisi po službeni dolžnosti, neredko je požrtvovalno reševal repertoarne, zasedbene, denarne idr. zagate maloštevilnega, vendar v vsakem pogledu vehementnega in ne samo v domačem okolju odzivnega ansambla.
Ko je konec šestdesetih let ob veliki krizi ljubljanske Drame prevzel na Križajevo pobudo celjsko direktorsko mesto odstavljeni Bojan Štih in pritegnil k sodelovanju takrat na Slovenskem najmočnejše gledališke ljudi, se je nedvoumno potrdilo, da je med njimi tudi »domači« Franci Križaj. In je postala vsaka zaničljiva pripomba o »provincialnosti« celjskega teatra kratko malo smešna.
Vsekakor je takrat Franci Križaj doživljal enega svojih umetniških vrhuncev, naj omenim samo véliko predstavo Eliotovega Umora v katedrali.
Tudi kasneje – upravni in umetniški ravnatelji so se bolj ali manj hitro menjavali – je Franci Križaj ostajal zvest svoji umetniški vokaciji, kakor tudi svoji »skromni« odločitvi za »provinco«. Vrstile so se številne, zanesljive, odrsko domiselne režije, domače in tuje, klasične in sodobne dramatike, resne igre in komedije. Preveč jih je, da bi jih lahko našteval, več kot osemdeset je vseh.
Vmes je bila vrsta gostovanj, ki so ravno tako trdno zapisala v spomin, v Ljubljani, Mariboru in Trstu. V kasnejših letih je bilo teh gostovanj zmeraj manj, vse bolj je vztrajal doma, nemara utrujen, zagotovo pa ni bil človek, ki bi se rad postavljal v ospredje … Spomladi v zadnji sezoni prejšnjega stoletja se je z Boltovim Človekom za vse čase brez glasnega slovesa dokončno poslovil tudi od celjskega odra …
Zdaj se je Franci Križaj vrnil, prišel je nazaj v gledališče, ki mu je bil zvest do konca, žal pa ne več na oder, ampak simbolično in za zmeraj samo še v ta njegov mali Panteon, bronasti stražar! – Bodi pozdravljen, dragi Franci!
