Sobota, 27. oktobra, ob 19.30 na Velikem odru SLG Celje

Prešernovo gledališče Kranj v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj in Mini teatrom Ljubljana

Tadeusz Słobodzianek
NAŠ RAZRED
Režiserka Nina Rajić Kranjac

Naš razred je ta hip eno izmed najbolj uprizarjanih in odmevnih besedil sodobne poljske dramatike.

Zgodba temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil na Poljskem med drugo svetovno vojno, ko so v majhnem poljskem mestu Jedwabne na krut način ubili, po nekaterih navedbah 300, po drugih pa 1.600 Judov. Dolgo prikrivana resnica o tem dogodku – da so pomor dejansko izvršili njihovi poljski someščani in ne nacisti – je prišla na dan šele pred nekaj leti, saj so po vojni ta grozljivi pomor seveda zamolčali, preživeli pa so – tako rablji kot žrtve – morali sobivati še naprej, z vsemi osebnimi ranami, krivdo in maščevanji.

Izbirna predstava za abonente in izven

Četrtek, 22. novembra, ob 19.30na Velikem odru SLG Celje

Prešernovo gledališče Kranj

David Ives
VENERA V KRZNU

Režiser Primož Ekart

Venera v krznu (Venus in Pelz) je ena izmed najslavnejših novel avstrijskega pisatelja Leopolda von Sacher-Masocha. Delo je napisal leta 1870, v njem je avtor opisoval razmerje med dominantno žensko in šibkim, ponižanim in podrejenim moškim, kar je bilo za tiste čase nekonvencionalna in šokantna podoba moško-ženskega razmerja. Prototip dominantne, erotično vznemirljive in vseh konvencij osvobojene ženske je Sacher-Masoch izoblikoval prav z osrednjo junakinjo novele Venera v krznu, fatalno Wando. Njena upodobitev je v času nastanka novele pomenila popoln odklon od ustaljene predstave o ženskah nasploh – bila je diametralno nasprotje takratni družbeno in seksualno zatrti ženski, ki je bila moškemu podrejena in ki sta ji bili namenjeni le vlogi matere in/ali žene.

Na gledališki avdiciji se namreč med Wando in režiserjem splete nevarna erotična zveza, ki plast za plastjo razkrije pasti mešanja fikcije in realnosti ...

Izbirna predstava za abonente in izven

Nedelja, 16. decembra, ob 19.30 na Velikem odru SLG Celje

Anton Podbevšek Teater Novo mesto

Boštjan Videmšek, Emil Zatopek

LAU(F)STORY
Režiser Matjaž Pograjc

Emil Zatopek je najboljši vzdržljivostni tekač vseh časov – o tem ni debate. In je verjetno nikoli ne bo. A Emil, obsesivna češka tekaška lokomotiva, ki ni poznala besede (in akta) ne, še zdaleč ni bil le tekač, športni šampion. Povsem enako velja za Dano, ki jo je slava njenega moža-prijatelja-duše dvojčice, »najslavnejšega človeka v varšavskem paktu«, potisnila v nepravično, a za skupno preživetje vendarle ključno senco.

Emil je začel teči med drugo svetovno vojno – pod nemško okupacijo. V to so ga morali skoraj prisiliti – šel je na »tovarniško« tekmo, brez kondicije in enega samega treninga, in osvojil drugo mesto. Začel je redno vaditi – to je bila v času vojne njegova »terapija«. Ko se je svet malce umiril, je bil Zatopek že skoraj v življenjski formi. Treniral je kot žival. V vsakršnih razmerah. Nekaj takega kot vreme zanj ni obstajalo. Tekel je z Dano na hrbtu. Tekel je v globokem snegu. Tekel je po potokih. Ko je bil za več ur obsojen na zaprt prostor, je – perpetuum mobile – kompulzivno tekel na mestu.

Emila, utrujenega od nacističnega nasilja in željnega novega sveta, je komunistična partija »olastninila«. Bil je hodeč – tekajoč – propagandni plakat.

Njegovo moč, voljo, talent in večno otroško, o posledicah redko ali nikoli razmišljujočo osebnost so – tako gre to v totalitarnih režimih – v partiji uporabili, zlorabili in po uporabi odvrgli. V rudnike urane, v lokalno verzijo sibirskih gulagov. Ker se je zavzemal za »socializem s človeškim obrazom«. Ker se je s svojim telesom postavil po robu sovjetski okupaciji Češkoslovaške pred točno petdesetimi leti. Ker ni želel ovajati sotekmovalcev, prijateljev in znancev.

Izbirna predstava za abonente in izven